Categories
Nekategorizirano

Piparstvo

Jure Hüll

UVOD

Piparstvo ali fajfarstvo je ročno izdelovanje lesenih pip za kajenje tobaka. Na Slovenskem se je v preteklosti ta obrt pojavila v več krajih, najdlje pa se je ohranila v vasi Gorjuše nad Bohinjem, kjer sta leta 2019 pipe ustvarjala le še dva mojstra. Drugi kraji, kjer so izdelovali pipe pa so Poljane v Poljanski dolini na Gorenjskem, Martinji vrh nad Železniki ter okolica Moravč. Poznamo več vrst pip ali fajf, ki se med seboj razlikujejo po velikosti, obliki in okrasju.

JEDRO

Prve omembe piparstva segajo vse do druge polovice 18. stoletja, natančneje leta 1795, ko je Valentin Vodnik v svojem spisu Popisuvanje krajnske dežele, objavljenem v Veliki pratiki, zapisal da delajo ”fajfe na Gorjušah nad Bohinam.” Vrhunec je piparstvo na Gorjušah doseglo na prehodu iz 19. v 20. stoletje, ko je tam pipe izdelovalo tudi do 20 mojstrov. Takrat naj bi jih, po zapiskih obrtnega inšpektorja, prodali med 3000 in 4000 pip letno, prodajali pa so jih po vseh koncih Slovenije in celo v Angliji in Ameriki. Za enega bolj obsežnih virov velja besedilo Dom in svet, Janka Jovana iz leta 1904, v katerem je natančneje opisan tudi postopek in materiali, iz katerih so gorjuške fajfe narejene.

Slika 1: Gorjuška čedra (iz zbirke ”Doma”, foto ”Slovenija”)

Tradicionalno so pipe izdelane iz različnih vrst lesa, na Gorjušah so najrajši uporabljali jelševe korenine, ta les pa so hodili iskat običajno na Koroško Belo, saj pri njih ni rastel. Poleg jelševega lesa so uporabljali tudi brezove korenine, tiso ali brinje. Kasneje so uporabljali tudi pušpanov les, kvalitetna pa je tudi hruška, ki mora biti čim starejša. Za cevke pa so uporabljali predvsem smrekove veje. Vsak les namenjen za pipo mora biti pravilno in dobro posušen, da med obdelavo ne poka ali se poškoduje.

Za dele fajfe, ki niso leseni, so največkrat uporabili pakfon, to je kovinska zmes z bakrom, medenino, alpako, kositer, po drugi svetovni vojni pa tudi čisto srebro. Tovrsten material je bil uporabljen za pokrov pipe, okovje ter okrasje. Te surovine so kupovali v večjih Slovenskih krajih, po letu 1945 pa so jih dobivali tudi od prodajnega zavoda za domačo in umetno obrt Dom v Ljubljani. Posebnost gorjuških fajf pa je okrasje iz školjčne lupine, katero so narezali in oblikovali v manjše koščke ter iz njih oblikovali različne motive. Te okraske so včasih imenovali ”uši.” Danes za to uporabljajo ostanke gumbov za harmonike, bolj razkošne pipe pa lahko okrasijo tudi s srebrno ali medeninasto žico.

Slika 2: Detajl, okrasje iz školjčnih lupin

Obrtniki, ki so izdelovali pipe, so morali sami izdelati tudi svoje orodje, zato so bili pripomočki preprosti ter so se razlikovali od hiše do hiše, vsi pa so verjetno uporabljali vrste žag, sekiric, nožev, dlet, pil in svedrov. Poseben pripomoček, značilen za izdelavo pip je na koncu priostrena žica za prevrtanje cevke. V kasnejših letih, ko je fajfarstvo postajalo vedno manj pogosto, so se orodja fajfarjev, ki so odnehali, znašlo pri tistih, ki so se s tem še ukvarjali. Tako se je zbirka različnega orodja nekaterih piparjev zelo povečala.

Izdelava fajfe se začne z oblikovanjem kosa lesa z žago, ki predstavlja surovo obliko fajfe, ki bo nastala. Temu kosu lesa se reče ”krunkeljc.” Ta začetni kos mojster nato obdeluje z ostalim orodjem, dokler fajfa ni gotova, večjo in manjšo odprtino pa izvrta s svedrom. Za obdelavo smrekove veje, namenjene cevki pipe uporablja nož ter posebno jekleno žico ali ramarco. Nastalo cevko, ali ”rorček,” nato še ukrivijo na posebnem modelu. Naslednji korak je izdelava pokrovčka iz kovine, s pomočjo lesenih ali jeklenih pripomočkov, modelov, s katerimi na kovino vtisne tudi okrasje. Proces krašenja fajfe je zelo delikaten in natančen, saj školjčne lupine razrežejo na majhne kosce pravilne oblike imenovane ”uši,” jih vstavijo v les ter jih pobrusijo in prilagodijo. Ko je pipa končana jo mojster trikrat prevleče z lakom.

Slika 3: Novejši pipi z ujemajočima se podstavkoma

Poznamo več vrst gorjuških fajf, ki se razlikujejo po obliki in vrsti okrasja. Najbolj znana je čedra, katero so poznali tudi na Tirolskem in po nemških predelih Štajerske in Koroške. Za čedro je značilna kratka in ravna cevka, obstajajo pa še druge vrste pip, to so štebalca, fajfa s plečom, furmanska fajfa ali višnarca ter Sodarjeva fajfa.

Slika 4: Različne oblike pip

Navadno so ljudje izdelovali fajfe med pašo, ko niso imeli veliko dela, bolj pa so se tej dejavnosti lahko posvetili v zimskih mesecih, ko ni bilo treba skrbeti za druge kmečke obveznosti.

Vrednost in povpraševanje po fajfah je začelo usihati kmalu po koncu 2. svetovne vojne, saj so iz tujine bile prinesene cenejše, v tovarni izdelane keramične pipe, poleg tega, pa vedno bolj priljubljene postajale cigarete. Število izdelovalcev fajf je hitro padalo, dokler nista v gorjušah ostala le še dva fajfarja, Lotrič in Beznik. Tudi na vrhuncu prodaje pip, to ni bil glavni vir zaslužka, saj jih niso izdelali dovolj veliko, dovolj hitro, pa tudi zelo drage niso bile. Ta domača obrt je pomembna predvsem zaradi načina izdelave, ki se razlikuje od pip iz drugih krajev, uporabnost pip kot kadilnih je močno padla, danes pa so tovrstne pipe predvsem okrasni, spominski predmeti ter umetnine.

ZAKLJUČEK

Piparstvo je bila pomembna in dobro poznana obrtna dejavnost pred 20. stoletjem in škoda je, da je postala tako redka. V fajfah vidimo izjemne dosežke na področju umetnosti ter obdelave lesa in drugih materialov, ki je drugod po Sloveniji ne najdemo v takem končnem izdelku. Razumljivo je, da je s padcem priljubljenosti padlo tudi število proizvajalcev, saj se izdelka ne splača izdelovati, če zanj ni zahteve. Dobro pa je vedeti, da še danes fajfe ustvarja gospod Srečko Lotrič, ki se je spretnosti naučil od očeta, on od njegovega očeta in tako naprej, kot v preteklosti. Dobro je, da se ta obrt ni še popolnoma izgubila, sedaj pa imamo tudi veliko več možnosti za dokumentacijo procesa izdelave fajf in upamo lahko, da se ta tradicija ne bo popolnoma izgubila.

Slika 5: Primer pipe novejšega nastanka

ANGLEŠKI POVZETEK/ SUMMARY

Pipe-making in Slovenia was most popular before the 20th century and it was spread across the whole territory that would later become Slovenia. The biggest centre of pipe-making was in Gorjuše in Bohinj, which is where the name ‘’gorjuške fajfe’’ originated. At the peak there were as many as 20 pipe-makers in the village and they sold between 3000 and 4000 pipes yearly. The materials they used were mostly of natural origin, as they used different types of tree roots and other wood. The metal parts of a pipe were made of ‘’pakfon,’’ which is a metal and copper alloy. They decorated the pipes with small pieces of seashells, that they set in the wood to make fine, sometimes personalized, patterns. After the second world war the demand for hand-made wooden pipes fell and consequently most pipe-makers in the area abandoned their craft. Nowadays there are only one or two left and the pipes are sold mostly as pieces of art, but the tradition of pipe-making in Slovenia is, sadly, slowly being lost, but hopefully not forgotten. 

Pisni viri

BOGATAJ Janez, BERK Edi in PUKŠIČ Janez; 1993; Ljudska umetnost in obrt v Sloveniji; Kranj; Založba DOMUS; ISBN 86-7137-097-8

BOGATAJ Janez; 1989; Domače obrti na Slovenskem; Ljubljana; Državna založba Slovenije

Opis enote nesnovne kulturne dediščine: Gorjuško piparstvo, fajfarstvo; 2019; Republika Slovenija ministrstvo za kulturo; 5. 12. 2020, 18:10. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MK/DEDISCINA/NESNOVNA/RNSD_SI/Rzd-02_00076.pdf

Slovenski etnograf ¾ 1951: Piparstvo na Gorjušah v Bohinju – naša stara domača obrt; Slovenski etnografski muzej; 5. 12. 2020, 18:12. Dostopno na spletnem naslovu: https://www.etno-muzej.si/sl/etnolog-kljucne-besede/piparstvo

Video: Obrtno podjetniški center Bohinj – Gorjuške fajfe, Srečko Lotrič; 24. 10. 2017 ;Razvojna agencija Zgornje Gorenjske; 6. 12. 2020, 16:26: https://www.youtube.com/watch?v=rLBo13tlGMU

Slikovni viri

Slika 1: Piparstvo na Gorjušah v Bohinju — naša stara domača obrt, 1951, Boris Orel Gorjuška čedra (iz zbirke ”Doma”, foto ”Slovenija”)

Slika 2: Etnogalerija Skrina, dosegljivo na spletu ob 1. 4. 2021; 14:17, na: https://www.skrina.si/items/pipe3.jpg

Slika 3: Etnogalerija Skrina, dosegljivo na spletu ob 17. 12. 2020; 16:35, na: https://www.skrina.si/items/pipe1.jpg

Slika 4: Piparstvo na Gorjušah v Bohinju — naša stara domača obrt, 1951, Boris Orel

Slika 5: Bohinj – uradna stran destinacije; Srečko Lotrič, dosegljivo na spletu ob 17. 12. 2020; 16:35, na: https://www.bohinj.si/wp-content/uploads/2017/11/fajfe_03-768×512.jpg